Pa sem mislil, da sem zbolel šele leto nazaj.. (po resnem razmišljanju je zadeva vsaj že tri leta žrla moje možgane). Takrat (leto nazaj) sem se šele zavedal!! O, bog in vsa ljubezen na svetu in vile in vsa lepa energija, ko bi vsaj prej spoznal.
Morda..če bi le vedel.. bi ne izgubil nekaj lepih življenskih lepot.. Ne bi izgubil svoje življenske ljubezni, svoje Bibke.. A tako je očitno pač življenje. Včasih preseneča, drugič je najlepše, tretjič je čudno :), a ob krizah lahko skoraj ubije.. A vendar je lepo..
Že vsaj pol leta, predno sem uradno začel z zdravili (antidepresivi Asentra), je moje dekle (in njeni starši.. btw, njen oče je par mesecev nazaj se prišel pogovorit z menoj o.. maah, drugič:-) ) ugotovilo, da nekaj ni v redu z menoj (mislim, da smo bili ravno na Veliki planini.. btw.. tam je bilo čudovito)
Sam sem to pripisoval, da je kriva služba, družba, pa finance, pa kr neki, pa vsi možni izgovori.. Izgovori, prekleti izgovori!! Nekako sem poskušal se imeti dobro, pozitivno.. Svoje cilje sem iskal drugje, poskušal z vegetarijanstvom, veliko prebral in se strinjal z budizmom (še vedno se, a zdaj bolj realno), skratka razmišljanje iskal drugje, le v ljubezni ne.
Bil sem ljubljen, zaljubljen, ljubil sem in bil sem srečen. Imel sem vse, objem zjutraj (pa meli, če slučajno bereš:) in objem zvečer.. Ni bil le objem, bilo je vse, kar si človek le lahko želi..
Kje sem ga polomil??
Povsod
Ko udari depresija, sploh ne veš, ampak razmišljaš negativno. Vse lepo je brez veze, vse slabo je itak slabo, ne znaš in ne moreš cenit.. Lahko bi več naredil zase, pa nisem.. Poskušal s športom, ampak.. Bil sem enostavno slab, bil sem slabič, brez energije, brez smisla, brez življenjskega cilja..
Toliko za zdaj.. Nekaj pozitivnega je v vsem. In vse je za nekaj dobro.
Einstein je bil pameten in predvsem praktičen človek. Dejal je: “Iz preteklosti se učimo, sedanjost živimo in na prihodnost upamo.”
0%
0%