Hvaležen sem za oči
V soboto sem se peljal po Tržaški cesti. Na rdečem semaforju pridno čakam. Za pešce zelena in tam stoji mlad fant, kakih 16 bi mu dal. Suvereno stopi na cesto in gre čez. A fant ima belo palico, slep je. 
Zamislil sem se. Nekako nisem razmišljal o temu, kako se mi smili. Enostavno sem bil hvaležen za to, da vidim. Da nisem prikrajšan za eno najlepših stvari na svetu - za svetlobo, za sonce, za vse lepe stvari..
Fant je prečil cesto in se odpravil svojim opravkom naproti. Vesel in verjetno hvaležen za še manjše zadeve, še bolj skromne kot mi.
Vse najlepše v življenju mu želim.
0%
0%
19. Maj 2008 ob 10:29
Včasih me prešine brez česa bi lažje živela vida ali sluha… Oboje mi pomeni vse… Ne vem… Slišati glasbo, petje ptic, videti naravo… Hvala za vse to…
19. Maj 2008 ob 10:43
Velikokrat se sam(i) sebi smilim(0), kako nimam(o) tega ali onega. Ko pa se človek malo zamisli, podobno kot si se ti, pa ugotovi, da ima ogromno samo že s tem, če vidi, sliši… Če je vsaj približno zdrav.
Kar se pa tiče kateri “handicap” je najhujši… Za vsakega tisti katerega ima on sam. A splošno gledano je po mojem mnenju najhuje kar je lahko če celo življenje nič ne vidiš….
22. Maj 2008 ob 00:48
Zame bi bil verjetno najhujši handicap ostati gluh.. Glasba mi je kot angelsko petje.. uuaauu..