Depresija III
Berem sestavek na temo O depresiji in besu by Dajana. Zanimive besede, nekaj pa me je (glede na moje izkušnje z depresijo, verjetno pa bi se strinjali tudi drugi “pacienti”) zmotilo:
“Je res veliko bolj udobno ostati v depresiji, kot biti jezen? Če je za človeka bolje, da je v depresiji, kot da pokaže čustva v jezi ali besu, pomeni, da je človek navajen kazati svoja čustva tako, kot to drugi pričakujejo od njega.”
Človek kaže čustva vedno, tudi v depresiji. Ne gre le za to, da enostavno potlačiš čustva, se zapreš in si hladen kot špricer, gre tudi za to, da čustva kažeš na drugačen način. V mojem primeru lahko rečem, da sem čustva kazal na tri načine. 1) včasih sem bil preveč sproščen, nekako blaženo in nerealno srečen. 2) čustev nisem kazal oziroma sem se zaprl. 3) bil sem jezen, besen, agresiven - kot je reklo moje bivše dekle: “Veliko jeze je v tebi.” (K, hvala ♥, prav si imela, škoda, da se nisem prej zavedal).
Analiza zgornjega vprašanja:
Je res veliko bolj udobno ostati v depresiji, kot biti jezen? - Jaz bi vprašanje postavil: Je res veliko bolj udobno ostati v depresiji, kot biti SREČEN? Najhuje za človeka v depresiji je, da na to drugo vprašanje odgovori z DA. Tudi jaz sem. Ker enostavno zelo težko najdeš motivacijo za karkoli več od dihanja in spanja. 
Depresija so čustva, verjemite, zelo močna čustva. Predvsem pa negativna. In depresija je bolezen, ki človeka uniči najprej čustveno. Potem se pa loti tvojega vpliva na bližnje, na družbo, na službo.. Lahko gre čez vse meje, včasih predaleč.
O vplivu depresije na človeka in okolje pa še kdaj drugič. Imejte se radi!
4500e6a5455c03742487f3e8e1f92802
0%
3. Maj 2008 ob 04:32
Prvo, kot je, bi bilo vsakomur, ki ne ve kaj je depresija, povedati, da gre za bolezen, ki ima organski vzrok, ki ni izbira. Vsaj potem ne, ko je že bolezen. Reaktivne oblike depersije bi se ob pojavu vzorka zanje morda celo dalo preprečiti z drugačnim načinom čustovanja npr. po Glasserjevi metodi, ki trdi, da človek izbere koliko ga kaj prizadene in koli časa ga bo bolelo, torej ima vpliv na večji del svojega odzivanja. Poglabljanje frustracij in notranjih konfliktov gotovo ne prinese posebnih koristi človeku.
Pri endogeni depresiji pa je Dajanino neutemeljeno pisanje več ali manj čisto mimo.
In seveda še tretje, če človek ve kaj je depresija, bo vedel, da niti slučajno ni udobna, ampak strašno zagreni in ovira življenje in ga včasih predčasno tudi konča, tako kot druge resne bolezni. Zato je nanjo potrebno gledati skrajno strokovno in predvsem preprečiti vsajanje napačnih predstav ljudem o boleznih, na način oblikovanja laičnih prepričanj. Tako pisarjenje je neodgovorno, ker bi kak naivnež pomislil, da gre za kredibilno pisanje in ne poneumljanje človeka.
Depresij je veliko vrst in imajo zelo različne znake. Včasih pa je depresija samo simptom in kaže na veliko resnejšo bolezen oz. osebnostno motnjo.
Nujno je potrebno ločevati potrtost od depresije. Ločita se po vzroku nastanka in po trajanju in po obvladljivosti z voljo.
Dokler ima človek voljo je potrt, ko je nima več dovolj, je depresiven.
Zato depresija nujno zahteva zdravljenje z zdravili, ki uravnotežijo kemijske procese v možganih. Šele potem je možno človeku nuditi ustrezno podporo s psihoterapijo, ko je pomoč sposoben sprejeti.
Stalno neuresničevanje samega sebe, je lahko način življenja, ki vodi v depresijo. Ljudje bi morali prisluhniti svojim željam in svojim sposobnostim.
3. Maj 2008 ob 10:59
Ja, no, tukaj besedo depresija nisem jemala kot medicinski izraz, temveč v smislu stanja “potlačenih” emocij, kot ga opisuje Esther Hicks skozi Abrahama v tem filmčku: http://www.youtube.com/watch?v=PPmsPEVAbcU&feature=related
Tudi jaz sem bila večino pubertete in v dvajsetih letih v “depresiji”. Bila sem nekomunikativna, imela sem - velikokrat - samomorilne misli, bila sem “up and down”, bila sem obupana, brez volje do življenja. Šla sem k psihiatru, ki mi na srečo ni predpisal tablet - temveč je rekel, naj naredim za božjo voljo faks do konca. Manjkalo mi je nekaj izpitov in diploma. In potem sem se odločila - kot je v tem filmču - da bom raje besna, kot depresivna. In potem je bilo vedno bolje. Kar ne pomeni, da nisem še vedno kdaj obupana, vendar ni nikoli tako strašno, kot je bilo takrat v mojih študentskih letih.
Poudarjam: ne govorim o depresiji v medicinskem pomenu in sploh ne mislim razglabljati o tem, kaj depresija je in če sem res bila v depresiji. Beseda “depresija” ima več definicij in jaz sem gotovo bila v depresiji - v stanju obupa in brezizhodnosti. In na srečo vem, da se da “priti ven”.
3. Maj 2008 ob 22:50
@Nevenka, hvala za zgoraj napisano:
Pri meni je volje celo zmanjkalo, kar je privedlo do poskusa samomora.
@Dajana: Verjamem ti, da nisi govorila v medicinskem konceptu. Imaš pa prav, da se da “priti ven”, kar je zelo vzpodbudno.
@Nevenka: Vidim, da poznaš več o depresiji. Lahko zaupaš, ali to iz izkušenj, ali si v medicini..? Lahko tudi kaj več razložiš o Glasserjevi metodi, endogeni depresiji? Ali pa vsaj kak link, kje je razloženo bolj po domače?
4. Maj 2008 ob 00:03
Za vse kar se nam dogaja, predvsem pa v naši glavi SMO ODGOVORNI MI SAMI! In mi sami tudi moramo prenašati vse posledice misli, ki smo si jih ustvarili v glavi in ki nas ubijajo.
Če ne gre drugače, je res najbolje zdraviti se z antidepresivi. Še bolje pa je vzeti se v roke in premagati depresijo brez tablet.
Jaz sem bil dolgo čadsa depresiven in imel sem tudi anksiozne napade. Težko razložim, vendar sem se izvlekel iz tega. Najbolj pomembna pa je bila odločitev, da tako ne bom več živel in da se ne bom bal. Bilo je težko in trajalo je kar nekaj mesecev, da se je zgodil dan, ko sem prekinil anksiozen napad, ko je bilo najhuje.
Še vedno se zgodijo dnevi, ko mi je težko, vendar je vsak sončen dan - bolj sončen.
Zapomni si: vsi odgovori so v tebi oziroma v tvoji odločitvi. Zavedaj se, da si neizmerno močan ravno toliko kot si krhek. Sam se moraš odločiti, kako boš živel.
4. Maj 2008 ob 00:52
@nekdo: Hvala za komentar. Popolnoma se strinjam, da smo odgovorni. Kar pa ne pomeni, da lahko biokemične procese v telesu (vedno) nadziramo.
Vesel sem, da si ti bolje. Tudi jaz sem že nekaj časa ven iz hudega, celo zelo dobro mi gre. In ja, tudi jaz imam slabe trenutke. Zato tudi pišem o tej temi.
Predvsem pa želim, da to prebere tudi kdo, ki ima težave, pa mu morda naši zapisi pomagajo.
Tudi blog oblika pomoči je lahko SOČUTJE DO SOČLOVEKA.
Pa veliko sončka še naprej.
4. Maj 2008 ob 14:00
Ne, zagotovo ne moremo obvladati kemičnih procesov v telesu. Vsaj ne Vsi. Obstajajo ljudje, ki so tega zmožni, vendar sam zagotovo nisem med njimi.
Moj point, kar sem želel povedati je v tem, da smo te kemične procese (izločanje določenih snovi v jetrih, ki vplivajo na možgane) proizvedli s svojim napačnim ravnanjem nad samim sabo, napačna naravnanostjo in pogledom na življenje. In po tej isti poti se lahko tudi ozdravimo. Sprememba življenjskega sloga, pozornost na to, kaj mislimo in kako živimo, redna telesna dejavnost, zdrava prehrana, druženje s prijetnimi ljudmi, ….. nas lahko vrne v zdravo duševno stanje.
In še nekaj, tudi depresija je lahko dober učitelj, če jo premagamo.
4. Maj 2008 ob 16:02
Na temo obvladovanja bi morda uspelo z reikijem.. raziskujem.
Se strinjam, da te procese proizvedemo sami, vendar pa niso vsi vzroki iz nas samih. Naprimer težka otroštva, zlorabe, posilstva.. na te grozote ne moremo vplivati, pa vendar vplivajo na našo psiho tako močno, da naša glava kot rezultat proizvede slabe kemične procese, podre ravnovesja.
- Absolutno res!
O moji izkušnji tudi jaz lahko rečem, da je depresija dober učitelj. Predvsem je človek bolj pozoren na res pomembne stvari v življenju, veliko bolj pomembna postane notranja sreča, notranja energija, kot pa zunanja “sreča”, ki to ni.
Premagati pa se jo da, to mislim, da smo skozi razprave že ugotovili. Na zelo dobri poti smo.
6. Maj 2008 ob 07:50
Nisem iz medicinske stroke, čeprav spremljam medicino in dosežke v njej že skoraj štirideset let. In imam izkušnje z depresijo tako, da kakšno malenkost lahko rečem na to temo.
Bistveno je, da se človek zaveda, da določena psihična stanja potrtosti, ki trajajo predolgo, res vodijo v bolezen. Ne samo potrtost, tudi stres, oziroma dolgotrajni občutki nezadovoljstva. Vsi ti občutki imajo svojo kemijsko podobo v možganih in povratno delujejo nanje in lahko porušijo sistem čustvene uravnoteženosti s tem, da okvarijo normalno funkcioniranje nevrostransmiterjev. Torej se okvari izločanje “hormonov sreče”. Hipofiza, epifiziza in nadledvična žleza, ki izloča stresni hormon adrenalin itd….vse so v sistemu odgovorne za naše psihično zdravje.
Ta hirarhija deluje v pričakovanih okvirih, kadar imajo naše čustvene motnje objektivni razlog, torej obstaja nekaj izven nas ali v našem vedenju kar nas spravlja v nesrečo.
Vprašal si za endogene depresije. To so depresije, kjer zunanji objektvni razlogi niso ugotovljivi, ko je človek depersiven enostavno, ker fizično ne funkcionira pravilno.
Teorij, kako naj bi človek svoje življenje spravil v red, je veliko.
Polno je o tem napisanega. Meni je dokaj naključno prišla v roke Teorija izbire Wiliema Glasserja. Brala sem jo počasi, velikokrat se ob branju sploh nisem strinjala z avtorjem, zdelo se mi je težko, celo ne preveč mogoče, a sem se znašla na taki točki svojega življenja, da je bilo nekaj nujno spremeniti, nisem bila srečen človek, torej sem gotovo delala nekaj narobe. A kaj? Kje je bil tisti vedenjski vzorec, ki me je vedno pahnil v isto situacijo, v tako, da vedno poskušam ustreči drugim, sebe pa zatrem. S to teorijo, sem se naučila prisluhniti sebi, svojim željam, učila sem se osnovnega, zdravega egoizma, ki človeku omogoča, da je vsaj včasih srečen.Kako gledaš na življenje, koliko si ga pripravljen spremeniti, da bo tako, da boš srečnejši, to je IZBIRA.
Tudi, če se zaveš, da si depresiven in poiščeš pomoč, tudi to je izbira, obup je tudi izbira, čeprav ne preveč dobra. Torej obstaja tudi drugačna.
To je strašno pomembno vedeti.
Poznam ljudi, ki se strašno superiorno in hkrati nezaupljivo vedejo do psihiatrije.Tako polni so sebe, a hkrati ne morejo iz težav in nekako velikokrat pravijo,da so se sami rešili, pa se že od daleč vidi, da se niso. Postanejo nestrpni in agresivni ljudje, skrivajo se za pošteno odkritosrčnostjo in se kanalizirajo na miljon načinov, ko preusmerjajo svoja nezadovoljstva, da sploh lahko živijo sami s seboj. In sveda “sploh ne potrebujejo pomoči”. Živijo več ali manj odmaknjeno življenje, ker se težko vklapljajo v družbo, ker jim je prilagajanje izpod časti, v resnici pa prenaporno, ker porabijo neskončo veliko energije za prepričevanje v lastni prav. Takim ljudem je nemogoče pomagati, kronično so razočarani nad svetom in so tako rekoč poslednji Mohikanci kar je še “ostalo dobrih ljudi”.
Ni se dobro zgledovati po takih ljudeh. Na čuden način razvijejo simbiotično življenje z depresijo in jih nekega dne lahko tudi dokončno uniči. Kljub prepričanju, da vse obvladujejo.
Strokovna pomoč je koristna, a najti je potrebno dobrega psihiatra, res niso vsi enako dobri. In tolikokrat slišim kritiko na račun zdravil, kako človek zaradi njih otopi in ne vem kaj še vse. Res je, zdravila včasih odmaknejo človeka od sebe. Morajo to storiti, da se razbolena duša okrepi, ker je prej neskončno preveč trpinčila samo sebe, mora okrevati. To je samo faza v zdravljenju. In lahko kar traja nekaj časa, ker tudi depresija običajno ne nastane čez noč… Tudi pravih zdravil se ne najde vedno že s prvo izbiro, pacient in zdravnik morata sodelovati in iskati najboljšo rešitev. Dva človeka nista enaka.
Kar se psihoterapij tiče nimam dovolj ustreznih informacij. Obstaja jih več vrst.Tudi tu se razvijajo nove metode.
So skupinske in individualne. Nekatere so analitične in temeljijo na soočanju z razlogi, druge so posvečene učenju drugačnega reagiranja v določenih situacijah, ozaveščanju samega sebe in usmerjanju lastnih razmišljanj in vrednotenj. Od teh je odvisno ali nam bo nekaj dobro ali slabo itd…Včasih je nujno spremeniti mišljenjske vzorce. Tu lahko psihoterapija zelo pomaga, pa tudi samoizobraževanje. A ko človek bere, ni nikoli dobro vzeti prebranega za suho zlato. Ni vse dobro za vsakogar. A z več vedenja človek razvije kritčno misel in se nauči prepoznavati nevarne situacije preden ga povozijo ne da bi vedel kdaj in zakaj. In odreagirati tako, da mu bo bolje.
Človek, ki ga je zaznamovala depresija, se mora naučiti živeti drugače. Sicer bo njen razlog vedno tlel in nikoli ne bo premagan.
Njena ciklična narava je varljiva. Lahko izgine za leta in prikolovrati nazaj. Zato jo je potrebno jemati skrajno resno in se zavedati kako zelo pomembno je vnesti resnične kvalitete v življenje. Človek sebi ne sme nikoli lagati.
To je pač delček mojega gledanja na to. Človek mora skrbeti predvsem za svojo voljo, ne sme dovoliti, da ga obvlada nemoč.
Ljudje smo močni in zmoremo, včasih pa ni nič narobe, če nam ob tem kdo pomaga.
6. Maj 2008 ob 18:14
Samo še tole, na teh straneh se da najti marsikatero koristno informacijo:
http://www.pandemonij.net/default.html
Veliko uspeha želim vsakomur, ki se sooča s to problematiko. Ni nepremagljiva.